Sodba I Ips 202/2006

Jedro

Konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja je mogoča le takrat, ko so podani ne le formalni pogoji, ki posamična dejanja povezujejo v celoto, ampak ko gre tudi življenjsko gledano za en historičen dogodek in enoten naklep storilca.

Izrek

Zahtevi obsojenega V.D. in njegovih zagovornikov za varstvo zakonitosti se zavrneta. Obsojenec se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

A.

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil obsojenec spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja ropa po 1. odstavku 213. člena KZ (dejanji opisani pod točko 1 in 3 izreka), za katero mu je sodišče z uporabo omilitvenih določil določilo kazen sedem mesecev zapora in kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki 1. odstavka 212. člena KZ (dejanje opisano pod točko 2 izreka), za katero mu je določilo kazen tri mesece zapora, zatem pa mu je izreklo enotno kazen osem mesecev zapora. Obsojencu sodišče ni preklicalo pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, v plačilo pa mu je naložilo premoženjskopravni zahtevek oškodovanca M.H. v znesku 4.200 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in delno pritožbi obsojenčevega zagovornika ter sodbo sodišča prve stopnje glede opisa ravnanja obsojenca in glede pravnih opredelitev ter v odločbah o krivdi, posamičnih in enotni kazni spremenilo tako, da je obsojenca spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj ropa po 1. odstavku 213. člena KZ (dejanji opisani pod točko 1 - za katero mu je določilo kazen eno leto zapora in pod točko 3, za katero mu je določilo kazen eno leto in tri mesece zapora) ter kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki 1. odstavka 212. člena KZ, za katero mu je določilo kazen tri mesece zapora, zatem pa obsojencu izreklo enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora. V ostalih delih pa je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenec (dne 5.4.2006) in njegovi zagovorniki (dne 18.4.2006) vložili zahtevi za varstvo zakonitosti.

Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da sodišče pri odmeri kazni ni upoštevalo olajševalnih okoliščin, da je šlo za poskus tatvine pod vplivom mamil, tablet in pod vplivom alkohola, da so bili tudi oškodovanci pod vplivom alkohola. Predlaga, da Vrhovno sodišče njegovi zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo razloge iz 1. in 2. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbo spremeni tako, da obsojenca za dejanje očitano pod točko 1 izreka oprosti, ker obsojenec takšnega dejanja ni storil, za očitani dejanji pod točkama 2 in 3 izreka izpodbijane sodbe pa mu izrečeni kazni ustrezno zniža. V zahtevi navajajo, da dejanja opisanega pod točko 1 obsojenec ni storil in je zmoten zaključek sodišča druge stopnje, da je obsojenec uporabil silo zoper oškodovanko. Sodišče je neutemeljeno verjelo oškodovanki, čeprav je v nasprotju z izpovedbo očividca M.C., ki je povedal, da je obsojenec vzel vrečko iz mize. Zato je v sodbi o odločilnem dejstvu, ali je obsojenec sploh ropal ali ne, precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi zapisniki. Sodba se glede odločilnega dejstva, da je obsojenec zoper oškodovanko uporabil fizično silo, opira na dokaz, na katerega se po določbah ZKP ne more opirati. Ogled oškodovankinega zapestja dne 18.12.2002 je opravila preiskovalna sodnica, ki ne razpolaga z medicinskim strokovnim znanjem in zato zapisnik o tem ogledu ni relevanten dokaz. Po mnenju vložnikov je napačna odločitev sodišča v izpodbijani sodbi glede obsojenčeve prištevnosti. Ugotovitve izvedenke, da naj bi priče obsojenčevo stanje opisovale od "srednje pijanosti do treznosti", so v nasprotju z listinsko dokumentacijo (izpovedbe oškodovanca M.Z., S.Z., M.C.). Ker je izvedenka prišla do svojega zmotnega zaključka, da je bilo obsojenčevo stanje od "srednje pijanosti do treznosti" na podlagi neobjektivnih izjav vinjenih očividcev, izjave treznih očividcev pa je zanemarila, je njeno izvedensko mnenje pristransko in neverodostojno. Ker je iz izjav očividcev razvidno, da je bil obsojenec med spornim dogajanjem neprišteven, sodišče pa je kljub temu svojo odločitev oprlo na neverodostojno izvedensko mnenje, je prekršilo kazenski zakon iz razloga po 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je prekršilo kazenski zakon tudi, ko je ugodilo pritožbi državne tožilke in obsojenčevo ravnanje pod točko 1 in 3 izreka opredelilo kot dve kaznivi dejanji ropa po 1. odstavku 213. člena KZ, saj gre po mnenju vložnika za nadaljevano kaznivo dejanje ropa. Sodišči obeh stopenj pri odmeri kazni nista upoštevali okoliščin, v katerih sta bili dejanji pod točko 1 in 3 storjeni (v poznih večernih urah, obsojenec in oškodovanec so bili vinjeni). Sodišče prve stopnje je obsojencu kazen omililo, sodišče druge stopnje pa takšnih posebnih olajševalnih okoliščin ni našlo, zato je pri odmeri kazni prekršilo kazenski zakon.

3. Višji državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevi, podanem skladno z določbo 1. odstavka 423. člena ZKP dne 27.6.2006, predlaga zavrženje obsojenčeve zahteve kot nedovoljene, ker jo je obsojenec naslovil kot "pritožbo zoper sodbo z dne 14.11." in zavrnitev zahteve obsojenčevih zagovornikov kot neutemeljene.

4. Z odgovorom državnega tožilca so bili obsojenec in njegovi zagovorniki seznanjeni dne 10.5.2007.

B-1 5. Glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:– da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. - 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); – da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B-2 6. Obsojenec, ki mu je bila sodba sodišča druge stopnje vročena dne 4.2.2006, je dne 5.4.2006 na Vrhovno sodišče naslovil vlogo - "pritožbo zoper sodbo v imenu ljudstva z dne 24.11.2004". Ker je bila vloga vložena v roku iz 3. odstavka 421. člena ZKP in ker po vsebini izraža obsojenčevo nestrinjanje z izrečeno kaznijo v izpodbijani pravnomočni sodbi, jo je Vrhovno sodišče štelo kot zahtevo za varstvo zakonitosti.

7. Obsojenec v zahtevi nakazuje kršitev kazenskega zakona ter izraža nestrinjanje z izrečeno kaznijo, ko navaja, da mu sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi pri odmeri kazni ni upoštevalo olajševalnih okoliščin: da je šlo le za poskus tatvine pod vplivom mamil, tablet in alkohola, da so bili vinjeni tudi oškodovanci, da je predmete oškodovancem vrnil, da sedaj ni več odvisen od drog in da mu bodo starši pomagali najti zaposlitev. Enako kršitev v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo tudi obsojenčevi zagovorniki, ko navajajo, da je sodišče druge stopnje pri odmeri kazni prekršilo kazenski zakon, ker ni imelo razloga za zvišanje kazni. Sodišče ni upoštevalo vseh okoliščin, v katerih sta bili dejanji opisani pod točkama 2 in 3 storjeni (v poznih večernih urah, obsojenec in oškodovanca so bili vinjeni) ter je ocenilo, da je sodišče prve stopnje preveliko težo dalo olajševalnim okoliščinam.

8. Kolikor obsojenec in zagovorniki z navedbami v zahtevah za varstvo zakonitosti nakazujejo kršitev 5. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko 420. člena ZKP, Vrhovno sodišče takšnim navedbam ne more pritrditi. Kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP stori sodišče, če krši kazenski zakon v odločbi o kazenski sankciji in pri tem prekorači pravice, ki jih ima glede tega v zakonu. Tega pa sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi z določitvijo posamičnih in izrekom enotne kazni dve leti in šest mesecev zapora, ni storilo. Posamezne kazni in enotno kazen je sodišče izreklo v mejah kazni, predpisanih za kaznivo dejanje ropa po 1. odstavku 213. člena KZ in velike tatvine po 1. odstavku 212. člena KZ. Z nakazovanjem v zahtevah za varstvo zakonitosti, da olajševalne okoliščine, ki jih je pri izreku kazni ocenilo in upoštevalo sodišče, niso bile upoštevane v zadostni meri, vložniki izpodbijajo primernost kazni. S tem pa uveljavljajo pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP, ne pa kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP.

B-3 9. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo kršitev kazenskega zakona, ki jo je sodišče druge stopnje storilo s tem, ko je ob ugoditvi pritožbi državne tožilke obsojenčevo ravnanje opisano pod točko 1 in 3 izreka opredelilo kot dve kaznivi dejanji ropa po 1. odstavku 213. člena KZ. Po mnenju vložnikov, ki se s tem v zvezi sklicujejo na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Ips 150/2001 z dne 21.3.2002, gre v tem primeru za nadaljevano kaznivo dejanje ropa, ker so izpolnjeni vsi konstantni elementi (pravna in stvarna istovrstnost kaznivih dejanj), enoten psihičen odnos storilca do kaznive kontinuirane dejavnosti, časovna kontinuiteta kriminalne dejavnosti) in variabilni elementi (isti kraj), izrabljanje enake priložnosti (sproščenost oškodovancev v okolici gostinskih lokalov) in isti modus operandi (najprej je oškodovance verbalno napadel in jim grozil, jih tako ustrahoval in zatem uporabil fizično silo za pridobitev predmetov).

10. Zagovorniki, ko se v zahtevi sklicujejo na sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št. I Ips 150/2001, v zahtevi citirajo le dva dela iz 1. in 3. odstavka na 4. strani te sodbe, kjer je sodišče navedlo razloge, zakaj je kaznivo dejanje ropa v osnovi premoženjski delikt oziroma pojasnilo, kdaj je mogoče uporabiti konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja. Spregledajo pa zaključek sodišča, ko je v isti sodbi v konkretni zadevi ugotovilo, da dejanji opisani pod točko III (rop storjen na škodo I.H.) in pod V (rop storjen na škodo G.C. in G.O.) ne tvorita nadaljevanega kaznivega dejanja in da je v izpodbijani sodbi bila konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja nepravilno uporabljena (vendar iz razloga, katerega državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti ni uveljavljal, zato glede na določbo 424. člena ZKP sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ni moglo ugoditi).

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uporaba konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja pri ropu ni izključena (enako stališče je zavzelo tudi v sodbi, opr. št. I Ips 150/2001). Konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja je mogoča le takrat, ko so podani ne le formalni pogoji, ki posamična dejanja povezujejo v celoto, ampak ko gre tudi življenjsko gledano za en historičen dogodek in enoten naklep storilca. Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča dejanji obsojenca opisani pod točko 1 (rop storjen na škodo S.Z.) in pod točko 3 (rop storjen na škodo F.G.) ne pravno, temveč tudi življenjsko ne tvorita enega historičnega dogodka, ki bi omogočal uporabo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja. Zato so neutemeljene navedbe v zahtevi obsojenčevih zagovornikov, da je sodišče druge stopnje prekršilo zakon, ko (ob ugoditvi pritožbi državne tožilke) konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja pri kaznivih dejanjih ropa, očitanih obsojencu pod točko 1 in 3, ni uporabilo, temveč je presodilo, da je pri teh dejanjih šlo za dva različna historična dogodka na škodo dveh različnih oškodovancev, torej za dve samostojni kaznivi dejanji ropa po 1. odstavku 213. člena KZ.

12. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP uveljavljajo z navedbo, da je napačna odločitev sodišča v izpodbijani sodbi o obsojenčevi prištevnosti. Ugotovitve izvedenke so po navedbah vložnikov v nasprotju z listinsko dokumentacijo, ker je iz izjav očividcev v postopku (pri tem izpostavljajo izpovedbe prič M.Z., S.Z., M.C.) razvidno, da je bil obsojenec med spornim dogajanjem neprišteven. Sodišči obeh stopenj pa sta kljub temu svojo odločitev oprli na neverodostojno izvedensko mnenje, ki je ta dejstva zanemarilo. Ker je izvedenka prišla do svojega zmotnega zaključka na podlagi neobjektivnih izjav vinjenih očividcev, izjave treznih pa je zanemarila, je njeno izvedensko mnenje pristransko in neverodostojno. S temi navedbami, s katerimi vložniki izpodbijajo verodostojnost in prepričljivost podanega izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra (dr. M.T.) in katerih težišče je v nestrinjanju obsojenčevih zagovornikov z dokazno oceno sodišča glede obsojenčeve prištevnosti v času dejanj, kot jo je opirajoč se tudi na to izvedensko mnenje, v izpodbijani sodbi sprejelo sodišče, zagovorniki ne uveljavljajo kršitve kazenskega zakona, temveč nakazujejo zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tega pa po izrecni zakonski določbi z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljaviti.

13. Zagovorniki v zahtevi z navedbami, da je v odločilnem dejstvu, da bi naj obsojenec zoper oškodovanko uporabil fizično silo, izpodbijana pravnomočna sodba glede vzročne zveze med brazgotinami oziroma odrgninami na oškodovankinem zapestju in obsojenčevim ravnanjem, opira na dokaz, na katerega se po določbah ZKP ne more opirati, nakazujejo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Zagovorniki v zahtevi ne konkretizirajo, za kateri dokaz gre. Iz navedb v zahtevi (da je preiskovalna sodnica, ki ne razpolaga z medicinskim strokovnim znanjem, dne 18.12.2002 opravila ogled oškodovankinega zapestja; zapisnik o tem ogledu ni dokaz o tem, da so bile sporne brazgotine oziroma odrgnine v vzročni zvezi z obsojenčevim ravnanjem) Vrhovno sodišče sklepa, da vložniki kot dokaz, na katerega se sodba ne more opirati, štejejo ugotovitve preiskovalne sodnice na zapisniku o zaslišanju oškodovanke z dne 18.12.2002.

14. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza.

15. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v tej kazenski zadevi ogled kot posebno preiskovalno dejanje, sploh ni bil opravljen. Oškodovanka je bila pred preiskovalno sodnico dne 18.12.2002 zaslišana. Iz tega zapisnika izhaja izpovedba oškodovanke: "Močno me je prijel za roko, in sicer za zapestje in poglejte, meni se še vidi brazgotina". Zatem pa sledi zapis: "Ugotovim, da ima priča brazgotino oziroma odrgnino v predelu zapestja desne roke", temu pa sledi nadaljevanje izpovedbe oškodovanke. Tak zapis preiskovalne sodnice, v katerem ugotavlja, da se vidi brazgotina na zapestju oškodovanke, kot je to v svoji izpovedbi navajala oškodovanka, po presoji Vrhovnega sodišča nikakor ni moč šteti kot ogled v smislu 248. člena ZKP, še manj pa kot dokaz, na katerega se sodna odločba ne more opirati. Pri tem pa vložniki v zahtevi niti ne konkretizirajo določbe ZKP, na podlagi katere bi zapis ugotovitev preiskovalne sodnice o v času zaslišanja oškodovanke v preiskavi na zapestju oškodovanke vidnih odrgninah in brazgotinah bil dokaz, na katerega se sodba ne more opirati.

16. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da je bil glede dejanja opisanega pod točko 1 sodbe sodišča druge stopnje obsojenec obsojen za nekaj, česar ni storil in kar ne ustreza dejstvom. Navajajo, da je očividec M.C. izjavil, da je obsojenec vrečko vzel iz mize. Zato o odločilnem dejstvu ali je obsojenec sploh ropal ali ne, obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi zapisniki. Te navedbe zagovornikov je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

17. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi svoj zaključek, da je obsojenec nad oškodovanko kritičnega dne izvršil kaznivo dejanje ropa, s tem, ko je zoper oškodovanko uporabil silo tako, da jo je prijel za roko, v kateri je držala vrečko, ji dvignil roko v zrak in jo močno pritiskal ob steno zgradbe, zatem pa ji iz roke iztrgal vrečko z živili, oprlo na izpovedbo oškodovanke. Izpovedbo oškodovanke je ocenilo kot prepričljivo, ker je potrjena tudi z izpovedbo priče M.C. in njegovo pisno izjavo, ki se nahaja v prilogi C1 in na katero se je priča v svoji izpovedbi v preiskavi in na glavni obravnavi (zaradi svojih zdravstvenih težav) sklicevala ter iz katere izhaja, da je obsojenec oškodovanko porinil v steno in ji vrečko iztrgal iz roke. Glede na navedeno razlogi izpodbijane pravnomočne sodbe niso v nasprotju z vsebino zapisnikov o zaslišanju priče M.C. Kolikor pa vložniki v zahtevi izpostavljajo, da je izpovedba oškodovanke neverodostojna in da je zmoten zaključek sodišča, da obsojenec sile ni uporabil le proti sami stvari (vrečki), temveč je vrečko oškodovanki vzel tako, da je uporabil zoper oškodovanko fizično silo, po vsebini uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

C.

18. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev iz 1. in 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, ki sta jih zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljali, zahtevi pa sta bili vloženi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je zahtevi obsojenca in njegovih zagovornikov za varstvo zakonitosti kot neutemeljeni zavrnilo (425. člen ZKP).

19. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena ZKP in 4. odstavka 95. člena ZKP. Sodišče je obsojenca, ki nima premoženja, oprostilo plačila povprečnine kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom, saj bi lahko bilo s plačilom tega stroška ogroženo vzdrževanje samega obsojenca.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 27/2009
• Sodba I Ips 490/2007
• Sodba I Ips 273/2008